Hiperbarična komora in kisikova terapija

Hiperbarična komora je pretežno jeklena, aluminijasta in akrilna nadtlačna posoda. Namenjena je vzpostavitvi večjega zračnega pritiska, pri katerem se zaradi določenih fizikalnih zakonov (Henry-jev, Boyle-ov,…) lahko izvaja hiperbarična kisikova terapija. Velika večina terapij se izvaja na pritiskih med 2 in 2.5 ATA, kar je ekvivalentno potopu v morje na globino med 10 in 15 metrov.

Kakšne vrste kisikovih komor poznamo?

Hiperbarične komore v osnovi delimo na eno-osebne (monoplace) in večosebne (multiplace) komore. Enostavno glede na to, koliko oseb hkrati lahko zdravimo. Večosebne kisikove komore so ponavadi opremljene z nekaj manjšimi okni ter preklopnimi stoli ob stenah. Monokomore oziroma hiperbarične komore za eno osebo so pretežno izdelane tako, da pacient v njih leži. Zgornja polovica takšne nadtlačne posode je iz zelo močnega akrilnega stekla, ki zmanjša občutek utesnjenosti ter omogoča konstanten avdio in vizualen kontakt hiperbaričnega osebja in pacienta. Prav tako lahko oseba v taki kisikovi komori med terapijo bodisi poluša glasbo, gleda televizijo, bere knjigo, ipd. 

Poznamo tudi tako imenovane mehke (softshell) komore. Le-te se v hiperbarični medicini uporabljajo zgolj za nujno zdravljenje višinske bolezni na terenu.

Na kakšen način se poveča pritisk v hiperbarični komori?

Nadtlak v kisikovi komori se vedno ustvari z vpihovanjem določenega medija. Lahko je to navaden zrak ali celo 100-odstotni kisik. V večje (multiplace) komore se praviloma  vpihuje navaden zrak, saj bi bilo zaradi same velikost nadtlačne posode iz ekonomskega vidika precej nesmiselno in drago, če bi to počeli s kisikom. V enoosebni hiperbarični komori so možnosti obe. Vsaka ima dolčene prednosti in slabosti.

Komora, polnjena z zrakom, je že v osnovi bolj varna, saj koncentracija kisika v prostoru ni povišana in ne predstavlja požarne nevarnosti. Manjša ovira je, da si mora pacient neposredno pred pričetkom dihanja kisika sam nadeti NRB (non-rebreathable) masko, preko katere potem diha čisti, 100-odstotni kisik. Pred samim pričetkom terapij se le-tega s pomočjo hiperbaričnega osebja preprosto nauči in s tem ni nikakršnih težav. Žal pa enomestna kisikova komora, ki je polnjena z navadnim zrakom, bolj kot ne onemogoča zdravljenje majhnih otrok, saj si sami maske ne morejo nastaviti. Smiselnost kombiniranja odrasle osebe in otroka v enomestni komori pa je, z medicinskega stališča, vprašljiva.

Enako težavo, kar se tiče uporabe NRB maske, predstavlja enoosebna nadtlačna posoda, pri kateri se za doseganje željenega okoljskega pritiska uporablja čisti kisik. Tokrat ne zaradi vdihavanja medicinskega kisika, temveč zaradi nujnih “zračnih premorov” med samo terapijo. Ravno tako v tem primeru odpadejo majhni otroci in ostali, težko poškodovani pacienti.

Skratka. Enomestna hiperbarična komora predstavlja individualen pristop in večje udobje ter prilagodljivost posameznemu pacientu. Prednosti večmestne kisikove komore so :

• po potrebi: neposredna prisotnost hiperbaričnega osebja v komori,
• hkratna terapija večih oseb,
• izvajanje določenih medicinskih postopkov ali operacij pod hiperbaričnimi pogoji,…

Vsestranska uporaba hiperbarične kisikove terapije resnično dobi svoj pomen, ko pogledamo pod površje in najdemo skupni imenovalec večine bolezenskih stanj.

Paul G. Harch, The Oxygen Revolution, Third Edition, 2016