Medicinski kisik je edini kisik, ki se uporablja v hiperbarični medicini.
Hiperbarična kisikova terapija se dandanes izvaja v TRDIH in tudi MEHKIH kisikovih komorah. Vse medicinske ustanove širom sveta uporabljajo trde komore, katere dosegajo veliko višje pritiske in so bolj varne od mehkih komor, ki zakonsko niti ne spadajo na področje nadtlačnih posod.
O hiperbarični kisikovi terapiji lahko govorimo šele takrat, ko je dosežena določena kombinacija povečanega okoljskega pritiska in 100-odstotnega medicinskega kisika. Vse ostalo je zgolj slab nadomestek, ki se v hiperbarični medicini NE uporablja. Širom sveta je bilo na področju hiperbarične medicine izvedenih ogromno študij. Prav vse z uporabo 100-odstotnega medicinskega kisika. Niti ena sama z uporabo kisikovega koncentratorja.
Preprost izračun nam pojasni, zakaj je temu tako.
Trenutno lahko najboljši koncentratorji kisika producirajo maksimalno 5-6 litrov približno 90-odstotnega kisika na minuto. Zaokrožimo na maksimum.
6 litrov kisika iz kisikovega koncentratorja na minuto x 60 minut x 90 % = 324 litrov kisika na uro.
Povprečen človek v mirovanju podiha cca. 600 litrov zraka na uro. Pod obremenitvijo seveda več. Povečan okoljski pritisk predstavlja za telo določen napor. Temu primerno se poveča tudi poraba zraka (v primeru hiperbarične kisikove terapije – kisika).
Pri enostavnejših terapijah pri nadtlaku 2 ATA ( ekvivalentno potopu v morje na globino 10-ih metrov) vsak pacient v povprečju podiha 1000 litrov 100-odstotnega medicinskega kisika na terapijo (60 minut). Ekvivalentno z višanjem pritiska in dolžino terapije se seveda količina podihanega kisika povečuje.
Na dlani je, da niti najboljši kisikov koncentrator ne more slediti potrebam in zahtevam hiperbarične medicine. Če zgoraj izračunanim 320 litrom kisika, ki ga v 1 uri lahko tak koncentrator proizvede, dodamo še slabih 700 litrov navadnega zraka, da dobimo potrebnih 1000 litrov plina, ki ga povprečen pacient podiha, je vse jasno. Povprečni odstotek kisika pri hiperbarični kisikovi terapiji z uporabo kisikovih koncentratorjev NE PRESEGA 30-odstotnega deleža kisika v mešanici zraka. To je le nekoliko obogaten zrak s kisikom, zaradi katerega se lahko celo malo boljše počutite. Dolgoročna škodljivost zaradi prisotnosti nečistoč pa je velika.
Kisikov koncentrator je naprava, ki lajša težave pri ‘težki sapi’ in zagotavlja dovoljšnjo količino kisika bolnikom z resnimi obolenji dihal. Bodisi gre tukaj za kronično obstruktivno plučno bolezen, bolj poznano kot KOPB, kronični bronhitis, bronhiolitis, pljučni emfizem ,…, v vseh primerih so poškodbe pljuč nepopravljive, njihova funkcija pa močno okrnjena. Takim bolnikom dihanje kisika olajša bivanje, saj jim zagotavlja večjo količino vdihanega kisika, ki je osnova za življenje. To je primarni namen kisikovih koncentratorjev.
V hiperbarični medicini so fizikalni zakoni drugačni. Čisti kisik se pri povišanih okoljskih pritiskih raztaplja v krvno plazmo. Posledično raztopljeni kisik preplavi še možgansko in hrbtenjačno tekočino. Na ta način lažje in v ogromnih količinah prehaja v prav vsa tkiva telesa, do katerih v normalnih pogojih ne more.
Pridobivanje kisika s pomočjo kisikovega koncentratorja v kombinaciji s povišanim pritiskom prinese s seboj še precej drugih, dolgoročno zelo negativnih posledic.
Zrak je mešanica mnogih plinov, predvsem dušika in kisika, je brez barve, okusa in vonja. Je naravno onesnažen z različnimi trdimi delci, kot so prah, pesek, saje, svinec in sol. Ta onesnaženost se spreminja glede na različno onesnažena okolja ter z nadmorsko višino. Verjetno ni potrebno posebej povdarjati, da je mestni zrak ter zrak, močno obremenjen s prometom in industrijo, še toliko bolj onesnažen z različnimi primesmi (alergeni, nečistoče, svinec,…).
Vodna para je še ena od naravnih sestavin, ki jo v različnih odstotkih najdemo v zraku. Količina vodne pare in onesnaženost zraka igrata ključno vlogo v procesu stiskanja zraka in njegovi kakovosti. Neobdelan zrak v atmosfeskem tlaku vsebuje velike količine vode in ostale nečistoče ter primesi. Ko se tak zrak stiska (za polnjenje nadtlačnih posod ali uporabo v nadtlačnih prostorih), se koncentracija vlage in ostalih onesnaženih delcev linearno poveča. Če dovolimo, da v zraku, kisiku ali kateremukoli plinu pri povišanih pritiskih te nečistoče ostanejo v mešanici, ki jo dihamo, ima le to dolgoročno izredno negativne posledice. Pod povišanim pritiskom se poleg kisika v telesu raztapljajo in kopičijo tudi vse druge primesi in nečistoče. Pri povečevanju okoljskega pritiska se škodljivost le-teh eksponentno povečuje. Zelo pomembno je, da se vse plinske mešanice, ki se uporabljajo pri nadtlaku, popolnoma očistijo vseh primesi in nečistoč.
Medicinski kisik je praktično brez primesi.
Da bi dosegli tako stopnjo čistosti so potrebni profesionalni kompresorji s prefinjenim filtrirnim sistemom. Takšne naprave iz zraka odstranijo vsebnost olj, umazanije, nečistoč, alergenov in težkih kovin ( svinec,…) in dosežejo praktično 100-odstotno čistost.
KISIKOVI KONCENTRATORJI TAKIH FILTROV NIMAJO in niso namenjeni uporabi kisika pod povišanim okoljskim pritiskom.
HIPERBARIČNA MEDICINA KISIKOVIH KONCENTRATORJEV NE UPORABLJA.